Obravnava sindroma karpalnega kanala

Sindrom karpalnega kanala je stanje, pri katerem pride do kompresije medianega živca (n. medianus) zaradi povečanega pritiska znotraj karpalnega kanala. Gre za eno najpogostejših utesnitvenih nevropatij zgornjega uda.

Ocenjuje se, da za sindromom karpalnega kanala trpi 4–5 % prebivalstva, najpogosteje posamezniki med 40. in 60. letom starosti, pri čemer so ženske prizadete skoraj dvakrat pogosteje kot moški.

Kako se kaže sindrom karpalnega kanala?

Simptomi se najpogosteje kažejo kot:

  • pekoča bolečina in mravljinčenje v zapestju in dlani,

  • občutek odrevenelosti v prstih, ki jih oživčuje n. medianus
    (palec, kazalec, sredinec in radialna stran prstanca),

  • zmanjšana moč prijema in slabša funkcija roke.

Bolečina lahko seva tudi višje v podlaket, komolec ali celo ramo, kar pogosto otežuje razločevanje od drugih težav zgornjega uda.

Stopnje sindroma karpalnega kanala

Potek bolezni lahko razdelimo v tri faze:

 Prva faza

Simptomi se pojavljajo predvsem ponoči, najpogosteje kot mravljinčenje ali odrevenelost. Težave se običajno hitro umirijo ob spremembi položaja ali razgibavanju roke.

 Druga faza

Simptomi se začnejo pojavljati tudi podnevi, pogosto ob ponavljajočih se gibih ali dolgotrajnih prisilnih položajih zapestja. Funkcija roke je slabša, pogosto se zgodi, da osebi predmeti padajo iz rok.

 Tretja faza

Poleg stalnih senzoričnih težav se pojavi še mišična atrofija tenarja, kar pomeni trajno oslabitev mišic palca in pomembno zmanjšano funkcijo roke.

Kako poteka diagnostika?

V klinični praksi se najpogosteje uporabljata Phalenov in Tinelov test, ki imata relativno visoko specifičnost in občutljivost. Kljub temu je pri interpretaciji rezultatov potrebna previdnost in celosten klinični pregled, saj so lahko simptomi podobni tudi drugim stanjem.

Zdravljenje sindroma karpalnega kanala

Konzervativno zdravljenje, kamor sodi tudi fizioterapija, je učinkovito v približno 80 % primerov.

Kakovostna fizioterapevtska obravnava lahko vključuje:

  • manualno terapijo,

  • mobilizacijo živčevja,

  • kineziotaping,

  • lasersko ali tecar terapijo,

  • po potrebi tudi nošenje opornice.

Ko se stanje ne izboljša in simptomi vztrajajo več kot 6 mesecev brez prekinitve, je lahko indicirano tudi kirurško zdravljenje. V praksi vedno najprej svetujem konzervativni pristop, saj kirurškega posega ni mogoče razveljaviti, medtem ko fizioterapija v številnih primerih omogoča pomembno izboljšanje brez operacije.

Kaj lahko posameznik naredi sam?

Zelo pomembno je, da simptome prepoznate čim prej in se izogibate dejavnostim, ki stanje poslabšajo. Najpogosteje so to:

  • dolgotrajni skrajni položaji zapestja,

  • ponavljajoči se gibi (npr. tipkanje, igranje inštrumenta),

  • kolesarjenje,

  • košnja trave ali delo z vibracijskimi orodji.

Pri zdravljenju je ključno tudi aktivno sodelovanje posameznika, predvsem z rednim izvajanjem vaj, ki so po mojem mnenju bistven del uspešne rehabilitacije. Le s kombinacijo strokovne obravnave in aktivnega pristopa je zdravljenje lahko dolgoročno učinkovito.

Kdaj se je smiselno oglasiti na obravnavi?

Če se mravljinčenje, bolečina ali slabša funkcija roke stopnjujejo ali vztrajajo, je smiselna pravočasna individualna obravnava, saj je v zgodnjih fazah uspešnost konzervativnega zdravljenja največja.

 Kontaktirajte me za pregled ali posvet.

Tags: