Blog

Sindrom karplanega kanala

Pri sindromu karpalnega kanala gre za kompresijo medialnega živca zaradi povečanega pritiska znotraj karpalnega kanala. Ocenjuje se, da za sindromom karpalnega kanala trpi od 4 do 5 % prebivalstva, najpogosteje pa so prizadeti posamezniki stari od 40 do 60 let - skoraj dvakrat pogosteje ženske kot moški. Simptomi se kažejo kot pekoča bolečina in mravljinčenje zapestja, dlani in prstov, ki jih n. medianus oživčuje - palec, kazalec, sredinec in radialna stran prstanca. Bolečina lahko seva tudi višje v podlaket, komolec ali celo ramo. Kot posledica se lahko kaže tudi zmanjšana mišična zmogljivost in s tem tudi oslabljena funkcija roke.

Stopnje sindroma karpalnega kanala lahko razdelimo v tri faze:

Pri prvi fazi gre za pojavljanje simptomov ponoči, ki se ponavadi kažejo kot mravljinčenje, vendar slednje hitro izzveni, ko roko premaknemo oz. razgibamo.
V drugi fazi se začnejo simptomi pojavljati podnevi - najpogosteje je razlog ponavljujoča aktivnost ali prisilen dolgotrajen položaj zapestja. Oslabljena je funkcija roke, zato se pogosto zgodi, da osebi uide predmet iz rok.
V tretji fazi pa se poleg naštetega jasno kaže še mišična atrofija tenarja.

Najpogosteje se za diagnosticiranje v klinični praksi uporabljata Phalenov in Tinelov test, ki imata dokaj visoko specifičnost in občutljivost.

Konzervativno zdravljenje, znotraj katerega uvrščamo tudi fizioterapijo, je učinkovito v 80 % primerov. Kakovostno fizioterapevtsko obravnavo sestavljajo manualna terapija, mobilizacija živčevja, kineziotaping, laserska terapija, tudi nošenje opornice. Če se stanje ne izboljša in traja brez prekinitev več kot 6 mesecev, je lahko indicirano kirurško zdravljenje. Smiselno je, da se sprva izvede fizioterapevtsko zdravljenje, tako svetujem tudi svojim strankam, saj izvedene operacije ne morete več preklicati. Zagotovo je pomembno, da simptome prepoznate čim prej in se izogibate dejavnostim, ki vam stanje poslabšajo - pogosto so to skrajni in dolgotrajni gibi v zapestju (npr. kolesarjenje, košnja trave, uporaba tipkovnice, igranje inštrumenta).

Pri zdravljenju je vedno potrebno tudi aktivno sodelovanje stranke - vključuje se predvsem z izvajanjem vaj, ki so po mojem mnenju bistven del rehabilitacije. Le na tak način je lahko zdravljenje celostno in uspešno.

Kaj storiti ob poškodbi mehkih tkiv?

Poškodba mehkih tkiv (sem uvrščamo npr. akutni zvin gležnja) je pogosta tako v športni kot tudi splošni populaciji. Rehabilitacija po akutni poškodbi, kjer so prizadeta mehka tkiva, je lahko zelo kompleksna. Z leti so se smernice spreminjale in dopolnjevale. Posamezne korake znotraj rehabilitacije po navadi opisujemo z akronimi: začelo se je z ICE (Ice, Compression, Elevation), kasneje RICE (Rest, Ice, Compression, Elevation), PRICE (Protection, Rest, Ice, Compression, Elevation) in POLICE (Protection, Optimal loading, Ice, Compression, Elevation). Zadnje smernice pa predlagajo PEACE & LOVE (Protection, Elevation, Avoiding anti-inflammatories, Compression, Education) & (Load, Optimism, Vascularisation, Exercise).

Protection (zaščita)
Kot prvo je potrebno omejiti gibanje vsaj 1-3 dni, saj se s tem omeji krvavitev, distenzijo poškodovanih vlaken in tudi napredovanje poškodbe. Pri tem moramo biti pozorni, da omejevanje gibanja oz. počitek ne traja predolgo - bolečina je tista, ki določa potek.

Elevation (dvig)
Dvig poškodovanega segmenta nad nivojem srca, saj se s tem omogoči iztekanje intersticijske tekočine iz poškodovanih tkiv.

Avoiding anti-inflammatories (izogibanje protivnetnim modalitetam)
Vnetje je faza celjenja tkiva in ni potrebno, da ga omejujemo z večjo količino protivnetnih zdravil. Ob tem pridemo tudi do vprašanja ali je ohlajanje z ledom res primerno - ne obstaja veliko dokazov, da je hlajenje zares učinkovito. Res je, da lahko učinkuje protibolečinsko, vendar z njim tudi omejujemo normalen proces celjenja mehkih tkiv (vnetje, angiogenezo in revaskularizacijo).

Compression (kompresija)
Povijanje ali apliciranje kinezioloških trakov na poškodovan ud lahko pozitivno vpliva na omejevanje otekline in s tem kvaliteto življenja.

Education (edukacija)
Tukaj pridemo na vrsto fizioterapevti, ko lahko s svojim znanjem opolnomočimo paciente. Poleg tega je pomembno, da se skupaj s pacientom postavi realistične cilje.

Zatem sledi druga faza rehabilitacije - obe fazi se med sabo prepletata.

Load (obremenjevanje)
Pomemben je aktiven pristop z gibanjem in vadbo. Ko simptomi (predvsem bolečina) to dovoljuje, je potrebno začeti z izvajanje splošnih aktivnosti in s tem dovajanjem mehanskega stresa, saj s tem omogočimo tkivu kvalitetnejše celjenje, remodeliranje in tudi večjo toleranco.

Optimism (optimizem)
Za uspešno rehabilitacijo je potreben tudi optimizem! Pacient z optimističnimi in realnimi pričakovanji ima boljšo prognozo.

Vascularisation (vaskularizacija)
Kardiovaskularna vadba je temelj mišično-skeletne rehabilitacije in se lahko začne takoj, ko bolečina to dovoljuje. Na tak način povečamo prekrvavitev poškodovanih struktur.

Exercise (vadba)
Zelo pomembno je, da se zavedamo, da rehabilitacija po poškodbi mehkih tkiv ne traja zgolj do pojenjanja simptomov, ampak je potrebna tudi vadba, ki v končni fazi zagotavlja normalno funkcijo. Ob tem pa se je še vedno potrebno izogibati bolečini. S kakovostno vadbo lahko dosežemo boljšo mobilnost, mišično jakost in proprioceptivno zaznavo. Obstaja kar nekaj dokazov, da z vadbo lahko preprečimo ponovno poškodbo.

M. piriformis izvaja zunanjo rotacijo v kolčnem sklepu pri ekstendiranem kolku, pri flektiranem pa izvaja predvsem abdukcijo in tudi notranjo rotacijo.

Piriformis sindrom

Piriformis sindrom je stanje utesnitve ischiadičnega živca (n. ischiadicus) na nivoju tuberositas ischii. Ischiadični živec poteka tik ob mišici piriformis, zato lahko preobremenitev ali vnetje te mišice vpliva tudi na živec.

Klinična slika
Kaže se kot globoka in difuzna bolečina, mravljinčenje in otrplost v predelu zadnjice in kolčnega sklepa. Stanje pogosto poslabša dolgotrajno sedenje ali hoja. Zelo jasen znak je tudi hoja s kolkom v zunanji rotaciji, saj kaže na to, da je m. piriformis skrajšana. Pogosto so simptomi zelo podobni "išiasu", saj se lahko pojavi tudi bolečina, ki seva po zadnji strani stegna. Stopnjevanje simptomov je lahko postopno (npr. ob preobremenjevanju), za nenaden pojav pa je v večini primerov razlog akutna poškodba.

Kako pogosto se pojavlja?
Predvideva se, da piriformis sindrom predstavlja do 6 % vseh primerov bolečine v spodnjem delu hrbta. Največkrat prizadane osebe stare med 40-60 let, pogosteje ženske. Pogosteje se lahko pojavlja pri športih, ki vključujejo ponavljajoče gibe fleksije, addukcije in notranje rotacije v kolčnem sklepu.

Diagnosticiranje
Obstajajo različni testi za potrditev diagnoze piriformis sindroma. Najpogosteje gre za provokacijske teste s katerimi aktiviramo m. piriformis ali pa jo pasivno raztezamo. Pri interpretaciji rezultatov moramo bit previdni, saj z njimi zagotovo vplivamo tudi na ostale strukture.
Pomembno je, da izključimo ostale, bolj pogoste vzroke, kot so nevropatija, tendinopatija zadnjih stegenskih mišic, SIS ter pripadajoči ligamenti, itd.

Zdravljenje
Prvi cilj terapije je zagotovo zmanjšanje bolečine. To lahko dosežemo s tehnikami manualne terapije (trigger point terapija, raztezne vaje), kot podporno terapijo pa lahko uporabimo tecar ali laser.

Ko se simptomi umirijo, je glavni cilj aktivacija oz. izboljšanje jakosti mišic kolčnega sklepa (ekstenzorji, abduktorji in zunanji rotatorji). Zelo pomembno je, da se ugotovi, ali je m. piriformis šibka - v tem primeru je nujno, da se v program vključi tudi vaje za izolirano aktivacijo te mišice. Prav tako je pomembno, da vas terapevt opozori na napačne gibalne vzorce, ki lahko stanje poslabšajo.